PRAVICE ŽRTEV KAZNIVH DEJANJ

V skladu z Direktivo imajo vse žrtve že od prvega stika z organom (policijo, državnim tožilstvom, sodiščem) pravico do informacij:

• o vrsti pomoči, ki jo lahko dobijo, in od koga;
• o postopkih glede prijave kaznivega dejanja in njihovi vlogi v zvezi s temi postopki;
• o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko pridobijo zaščito;
• o tem, kako in pod kakšnimi pogoji imajo lahko dostop do pravnega svetovanja, pravne pomoči in katerih koli drugih nasvetov;
• o tem, kako in pod kakšnimi pogoji lahko prejmejo odškodnino;
• kako in pod kakšnimi pogoji so upravičene do tolmačenja in prevajanja;
• o postopkih za vložitev pritožb, ki so na voljo, kadar pristojni organi ne spoštujejo njihovih pravic v okviru kazenskega postopka;
• o kontaktnih podatkih osebe, s katero lahko komunicirajo o svoji zadevi;
• o postopkih poravnave, ki so na voljo; in o tem,
• kako in pod katerimi pogoji se jim lahko povrnejo stroški, ki so jih imeli zaradi sodelovanja v kazenskem postopku.

Pravico do informacij imajo vse žrtve – tudi tiste, ki kaznivega dejanja (še) niso formalno prijavile.

Za informiranje žrtev kaznivih dejanj o njihovih pravicah je Policija pripravila brošuro. Več o tem na https://www.policija.si/index.php/en/preventiva-/kriminaliteta/418

V skladu z Direktivo so organi dolžni poskrbeti, da žrtev informacije razume. Zato so dolžni informacije žrtvam podajati v preprostem in dostopnem jeziku, tako pisno kot ustno. Pri tem morajo upoštevati tudi morebitne okoliščine na strani žrtve, ki lahko vplivajo na njihovo sposobnost razumeti.

V tem oziru mora biti žrtvam omogočeno, da jih ob prvem stiku z organom spremlja oseba, ki si jo same izberejo, da jim pomaga pri razumevanju informacij ali jim pomaga, da bi se jih razumelo.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 65. členu določa pravico, da mladoletne žrtve in žrtve nasilja v predkazenskem in kazenskem postopku spremlja oseba, ki ji žrtev zaupa.

V skladu z Direktivo imajo žrtve pravico, da prejmejo pisno potrdilo njihove uradne prijave, ki so jo vložile pri pristojnem organu, v katerem so navedeni osnovni elementi v zvezi s kaznivim dejanjem.

Žrtve imajo pravico do izvoda zapisnika o prijavi kaznivega dejanja, ki so jo podale na policiji.

Žrtve kaznivih dejanj morajo biti obveščene o njihovi pravici, da na zahtevo prejmejo določene informacije o svojem primeru. Na njeno zahtevo je žrtev upravičena do informacij o kraju in času sojenja ter o morebitni odločitvi, da se preiskava ali ne nadaljuje oziroma se konča ali da kazenski postopek proti storilcu ne bo uveden. Žrtve imajo tudi pravico do informacij o vsaki pravnomočni sodbi v postopku; ter do informacij, ki žrtvi omogočajo, da se seznani s stanjem kazenskega postopka, razen če v izjemnih primerih tako obvestilo lahko negativno vpliva na ustrezno obravnavanje zadeve.

Žrtve kaznivih dejanj lahko informacije o poteku, fazi in zaključku predkazenskega postopka (ki teče pri policiji) pridobijo tudi preko spletnega obrazca, ki je dostopen na https://www.policija.si/apps/obvescanje_oskodovancev/form.php.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP) žrtvam zagotavlja uporabo svojega jezika oz. jezika, ki ga razumejo. Če žrtev ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče postopek, ima pravico do brezplačnega tolmačenja tistega kar ona ali drugi govorijo. Prav tako ima pravico do prevajanja dokumentov, ki vsebujejo za žrtve bistvene informacije.

Direktiva določa, da so za žrtve bistvene informacije vsaj tiste informacije o  kakršni koli odločitvi o prenehanju kazenskega postopka v njihovi zadevi. V skladu z Direktivo pa imajo žrtve tudi pravico zahtevati, da se posamezen dokument obravnava kot bistven – in jim je zato potrebno zagotoviti njegov prevod.

V skladu z Direktivo imajo žrtve pravico dostopa do brezplačnih, zaupnih podpornih storitev, ki so jim na voljo pred postopkom, med njim in ustrezno obdobje po njem.

Podporne storitve v skladu z Direktivo zagotavljajo vsaj:

• informacije, nasvete in podporo, ki so relevantni za pravice žrtev, vključno z načini dostopa do odškodnin za poškodbe zaradi kaznivih dejanj, vlogo žrtev v kazenskem postopku, vključno s pripravo na udeležbo na sojenju;
• informacije o kakršnih koli specialističnih storitvah za podporo;
• čustvena in psihološka podpora (če je slednja na voljo);
• nasveti o finančnih in praktičnih vprašanjih, ki izvirajo iz kaznivega dejanja;
• nasveti o grožnji sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja ter o tem, kako ta dejanja preprečiti.

Slovenija še ni vzpostavila podpornih storitev, ki bi bile na voljo vsem žrtvam, ne glede na tip kaznivega dejanja. Jasne pristojnosti in naloge npr. centrov za socialno delo so vzpostavljene za žrtve nasilja v družini. Kljub temu, se lahko nanje za podporo obrnejo tudi žrtve kaznivih dejanj na splošno. Tudi nevladne organizacije najpogosteje delujejo v podporo določenim skupinam žrtev kaznivih dejanj (npr. nasilja in spolnega nasilja). Nekateri kontakti so na voljo TUKAJ.

Žrtve se lahko obrnejo tudi na zdravstveno osebje (osnovne informacije o zdravstvenih ustanovah: http://ustanove.zdravstvena.info)

V kazenskem postopku imajo žrtve pravico biti slišane ter predložiti dokaze. Omogočeno jim mora biti, da izrazijo svoje poglede in stališča.

V skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) imajo oškodovanci (žrtve) pravico, da med preiskavo opozorijo na vsa dejstva in predlagajo dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi storilec kaznivega dejanja in da uveljavijo svoj premoženjskopravni zahtevek. Med sojenjem imajo pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu, pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede svojih izpovedb ter drugih izjav in postavljati druge predloge.

Direktiva tudi določa, da morajo organi pri zaslišanju otrok – žrtev upoštevati starost in zrelost otroka. V skladu z ZKP je potrebno pri zaslišanju mladoletne žrtve ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno stanje. Če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka. Pri zaslišanju priče, mlajše od 14 let, je lahko navzoča oseba, ki ji priča zaupa.

Če žrtev potrebuje posebne zaščitne ukrepe, ki preprečujejo stik žrtve z obdolžencem, ZKP omogoča zaslišanje obdolženca ali priče z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu (videokonferenca).

Žrtve ščiti tudi določba ZKP, ki sodniku omogoča, da prepove vprašanje ali odgovor, če ni v zvezi z zadevo, da se tako prepreči nepotrebno zasliševanje zvezi z zasebnim življenjem žrtve, ki ni povezano s kaznivim dejanjem.

Žrtev (oz. vsaka priča) lahko odkloni zaslišanje, oziroma je oproščena zaslišanja, če je v sorodu z obdolžencem (njegov zakonec, zunajzakonski partner/ica, mati ali oče, stara mati ali stari oče, otrok, posvojitelj, posvojenec, vnukinja ali vnuk ali kakšen drug bližnji sorodnik). Enako velja, če ima dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnost ali ne sme posredovati podatkov, ki ste jih izvedeli med opravljanjem svojega poklica.

Žrtev (oz. vsaka priča) ima pravico odreči odgovor na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi z odgovorom spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon.

Žrtev v kazenskem postopku sodeluje kot oškodovanec/ka. V skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) mora državni tožilec obvestiti oškodovanca/ko (žrtev), če spozna, da ni pravne podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec mora oškodovanca/ko o tem obvestiti v osmih dneh in ga/jo hkrati poučiti, da lahko pregon začne sam/a. Poučiti ga/jo mora tudi, kaj lahko stori, da bo to pravico uresničil/a. Če državni tožilec prične pregon, pa potem od njega odstopi, mora o tem oškodovanca/ko obvestiti sodišče.

Če se oškodovanec/ka odloči, da bo pregon prevzel/a oz. nadaljeval/a sam/a, mora to storiti v osmih dneh, odkar je prejel/a sporočilo državnega tožilca oz. sodišča. S to odločitvijo oškodovanec/ka postane oškodovanec/ka kot tožilec/ka in s tem pridobi vse pravice v postopku, ki jih ima sicer državni tožilec (razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ). Pregon torej vodi oškodovanec/ka, kar od nje/ga zahteva angažma, tako v smislu časa kot tudi stroškov postopka.

Direktiva določa tudi pravico žrtve, da zahteva presojo odločitve, da se pregon ne izvede (se zoper to pritoži).

Če državni tožilec vloži obtožni akt, sodišče pa odloči, da bo ustavilo postopek in s tem ne dopusti sojenja, bo sodišče o tem obvestilo oškodovanca/ko. Ta ima pravico, da se zoper to odločitev sodišča pritoži. Če je pritožba uspešna, obstajata dve možnosti:

• Če se pritoži samo oškodovanec/ka, bo tako sam/a prevzel/a pregon;
• če se je zoper odločitev sodišča pritožil tudi državni tožilec, se bo postopek nadaljeval kot da ustavitve postopka ne bi bilo.

Državni tožilec sme ovadbo ali obtožni predlog za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna kazen ali zapor do treh let ter za nekatera druga kazniva dejanja (zaradi posebnih okoliščin) in za kazniva dejanja iz drugega odstavka tega člena, odstopiti v postopek poravnavanja.

Poravnavanje vodi poravnalec, ki si mora prizadevati, da je vsebina sporazuma, do katerega poravnavanje privede, v sorazmerju s težo in posledicami dejanj. Vendar pa se sme poravnavanje izvajati le s pristankom oškodovanca/ke (žrtve).

Namreč, če je postopek poravnavanja uspešen in storilec izpolni vsebino sporazuma (npr. opravi družbeno koristno delo), bo državni tožilec ovadbo zavrgel, oškodovanec/ka pa potem ne bo iml/a pravice pregona prevzeti sam/a.

Direktiva zahteva, da država v takšnih postopkih zaščiti žrtve pred sekundarno in ponovno viktimizacijo, pred ustrahovanjem in pred maščevanjem.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini pa celo prepoveduje alternativno reševanje sporov (torej tudi poravnavanje med žrtvijo in povzročiteljem nasilja) v vseh postopkih, ki se vodijo zaradi vseh oblik nasilja.

Žrtve imajo pravico, da jim v predkazenskem in kazenskem postopku zastopa odvetnik. Vendar pa je brezplačna pravna pomoč žrtvam na voljo šele v fazah postopka, ki potekajo pred sodiščem. V postopku pri policiji, brezplačna pravna pomoč ni možna.

Žrtve imajo pravico do brezplačne pravne pomoči pod pogoji, ki veljajo v okviru nacionalne sheme brezplačne pravne pomoči za vse sodne postopke na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli osebi, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči.

Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, glede katere prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Žrtev, ki je zaslišana kot priča, ima pravico do povrnitve stroškov, ki so ji nastali zaradi tega. Povračilo lahko pokrije potne stroške, stroške za hrano in nastanitev in stroške zaradi odsotnosti z dela ali izgube dobička. Organi so dolžni žrtev opozoriti na to pravico, žrtev pa mora zahtevek za povračilo (ustno) podati takoj po zaslišanju.

Direktiva žrtvam daje pravico do odškodnine v kazenskem postopku v razumnem roku, katere plačilo se naloži storilcu, razen če nacionalno pravo določa, da se takšna odločitev sprejme v drugem pravnem postopku.

V skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP) lahko žrtev  v kazenskem postopku vloži predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka. Žrtev lahko predlog poda pri policiji; državnem tožilcu skupaj z ovadbo kaznivega dejanja; ali pri sodišču, pred katerim teče postopek.

Organi so dolžni žrtev na to pravico opozoriti. V predlogu je potrebno določno označiti zahtevek in predložiti dokaze (npr. zdravniška potrdila, dokumente, ki izkazujejo lastništvo odvzetega premoženja, ipd.).

Sodišče lahko odloči, da ne bo obravnavalo žrtvinega premoženjskopravnega zahtevka, če je prezapleten in bi to preveč zavleklo kazenski postopek. V tem primeru sodišče žrtev napoti, da svoj zahtevek uveljavlja v pravdi – vloži civilno tožbo zoper obdolženca.

Pod določenimi pogoji pa žrtve odškodnino lahko zahtevajo tudi na podlagi Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Pravico na tej podlagi imajo žrtve nasilnih naklepnih dejanj in njihovi svojci (če je umrla žrtev preživljala oz. jih je bila dolžna preživljati).  Zahtevek za odškodnino je potrebno podati v 6 mesecih od storitve dejanja. Materialni pogoji za dodelitev odškodnine pa so (med drugim), da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje, da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana z zakonom, če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo.

• Priče niso dolžne odgovoriti na  posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon (238. člen ZKP).
• Sodniku lahko prepove vprašanje ali odgovor, če ni v zvezi z zadevo, da se tako prepreči nepotrebno zasliševanje zvezi z zasebnim življenjem žrtve, ki ni povezano s kaznivim dejanjem (295. člen ZKP).
• Glavna obravnava lahko poteka brez prisotnosti javnosti – med drugim tudi, če je je to potrebno zaradi varstva osebnega ali družinskega življenja oškodovanca ali koristi mladoletnika (295. člen ZKP).
• Osebe, mlajše od 15 let, ki so bile žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ali kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, se ne sme zaslišati v prisotnosti storilca_ke (178. člen ZKP). Tudi na glavni obravnavi neposredno zaslišanje teh žrtev ni dopustno, ampak se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju žrtve (331. člen ZKP).
• Odreditev pripora, če je obdolženec nevaren in obstaja verjetnost, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče ali če obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.
• Če je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali prekršek z znaki nasilja in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju, smejo policisti odrediti prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi (60. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije).
• Predvsem za zaščitene priče, anonimne priče, priče, ki se nahajajo v tujini, pa tudi priče, ki zaradi drugih upravičenih razlogov ne morejo priti k organu, ki opravlja zaslišanje, je na volj zaslišanje z uporabo sodobnih tehničnih sredstev za prenos slike in glasu (videokonferenca) (244.a člen ZKP).
• V skladu z Zakonom o zaščiti prič, ki so žrtve zelo resnega kaznivega dejanja, kakršno je denimo ugrabitev, trgovanje z drogami ipd. so na voljo posebni varovalni ukrepi: fizično varovanje; preselitev, vključno s selitvijo v tujino; prirejeni osebni dokumenti; onemogočenje dostopa do osebnih podatkov; prikritje identitete; sprememba identitete; uporaba video-konference in telefonske konference; denarna in socialna podpora.