Ta spletna stran uporablja piškotke zaradi zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje. Informacije o piškotkih so shranjene v vašem brskalniku in opravljajo funkcije, kot je prepoznavanje, ko se vrnete na našo spletno stran in pomagajo naši ekipi, da razume, kateri deli spletnega mesta so za vas najbolj zanimivi in koristni. Vse nastavitve piškotkov lahko prilagodite v zavihkih na levi strani.
Pravice žrtev nasilja v družini, spolnega nasilja in pravice žrtev mladoletnih oseb
- Pravice žrtev nasilja v družini
Žrtve nasilja v družini imajo poleg pravic, ki pripadajo vsem žrtvam kaznivih dejanj, še posebne pravice, ki jih ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). ZPND te pravice priznava žrtvam nasilja v družini ne glede na to, ali se proti povzročiteljem_icam vodi kazenski postopek ali ne. Pravice, ki pripadajo žrtvam nasilja v družini, tako niso vezane izključno na kazenski postopek (do nekaterih pravic, ki ji ureja ZPND, pa žrtev v kazenskem postopku sploh ni upravičena).
ZPND ureja naslednje pravice žrtev:
- pravica do spremstva,
- pravica do varstva identitete žrtve in do varstva podatkov o žrtvi,
- pravica žrtve do informiranja,
- pravica do predlaganja izreka posebnih ukrepov za zagotovitev varnosti žrtve,
- (pravica do brezplačne pravne pomoči – ta pravica je vezana zgolj na postopke za izrek ukrepov po ZPND in za postopke glede urejanja družinskih razmerij, medtem ko je v kazenskem postopku žrtev upravičena do brezplačne pravne pomoči skladno s splošnimi pravili Zakona o brezplačni pravni pomoči).
Posebna obravnavo imajo žrtve nasilja v družini tudi po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, in sicer so te žrtve upravičene do odškodnine, ki je izplačana iz državnega proračuna, ne glede na to, ali bi odškodnino lahko plačal povzročitelj_ica in ne glede na to, ali je žrtev v kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek ali vložila odškodninsko tožbo.
V kazenskem postopku pravico do spremstva osebe, ki ji žrtev zaupa, ureja 65. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerem je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku ob oškodovancu_ki, ki je žrtev nasilja, prisotna oseba, ki ji oškodovanec_ka zaupa. ZPND v 7. členu dodatno ureja pravico žrtve, da si lahko izbere spremljevalca_ko, ki jo lahko spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem, in v postopkih, kjer je udeležen_a povzročitelj_ica nasilja. V praksi so ti postopki predvsem postopki za izrek ukrepov po ZPND, postopki za urejanje družinskih razmerij (razveza zakonske zveze, pravna vprašanja glede vzgoje in varstva, stikov in preživnine, delitev skupnega premoženja), kazenski postopek in postopek o prekrških. Spremljevalec_ka pomaga žrtvi pri zaščiti njene integritete v postopkih pred organi in organizacijami, pomaga pri iskanju rešitev in nudi žrtvi psihično oporo. Za prisotnost spremljevalca_ke v postopkih zadostuje, da žrtev pred pričetkom postopka ali v postopku izjavi, da jo določena oseba spremlja in da želi, da je v postopku prisotna. Spremljevalec_ka torej ne potrebuje nobenega posebnega pooblastila za to, da sodišče dovoli njegovo_no prisotnost, ampak zadostuje že izjava žrtve. Spremljevalec_ka je lahko vsaka polnoletna oseba, ki v postopku ni obravnavana kot povzročitelj_ica nasilja. To je lahko prijatelj_ica, družinski_a član_ica, svetovalec_ka ali član_ica nevladne organizacije, kateremu žrtev zaupa. Pred izbiro spremljevalca_ke je dobro, da žrtev premisli o tem, ali bi spremljevalca_ko v postopku predlagala kot pričo, ker spremljevalec_ka osebe zaradi spremljanja postopka ne bo mogel_la biti zaslišan_a kot priča.
Skladno z 8. členom ZPND bi morale žrtve imeti tudi pravico do zagovornice oziroma zagovornika, ki bi v skladu s posebnimi predpisi ščitil žrtvine koristi v postopkih in aktivnostih, vendar se ta določba še ne uporablja (ZPND določa, da se bo začela uporabljati z uveljavitvijo posebnega zakona, ki bo urejal pravico žrtev do zagovornika_ce, ta zakon pa še ni bil sprejet).
ZPND vključuje izrecne določbe o varstvu identitete in podatkov o žrtvi, namen teh določb pa je, da se z varovanjem osebnih podatkov žrtev zaščiti in da se ji omogoči varno okolje ter da se ščiti osebnostne pravice žrtve. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZPND o žrtvah nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša in s tem ne izpostavlja otrok ali njihovih osebnih podatkov. Po 9.a členu ZPND pa organi in organizacije ter nevladne organizacije kot poklicno skrivnost varujejo podatke o nastanitvi žrtve in njenih otrok ali drugih ukrepih za njihovo zaščito.
Žrtve imajo pravico do informiranosti. Skladno z 9.b členom ZPND organi in organizacije ter nevladne organizacije zagotovijo, da žrtve prejmejo ustrezne in pravočasne informacije o razpoložljivih podpornih storitvah in pravnih sredstvih v jeziku, ki ga razumejo.
Poleg določb kazenskega postopka, ki določajo, na kakšen način se lahko v predkazenskem in kazenskem postopku zaščiti žrtve, vsebujejo določbe glede zagotavljanja varnosti tudi drugi zakoni. Policija, ki je ob hudi ogroženosti žrtve običajno prva, ki pride v stik z žrtvijo in povzročiteljem_ico, lahko izreče ukrep, s katerim se povzročitelju_ici odredi prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi, kar zajema tudi prepoved nadlegovanja po komunikacijskih sredstvih. Policija ta ukrep odredi skladno s 60. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), če je podan utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali prekršek z znaki nasilja ali je bila zalotena pri takem kaznivem dejanju ali prekršku, in obstajajo razlogi za sum, da bo ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju v smislu določb kazenskega zakonika in zakona, ki ureja preprečevanje nasilja v družini. Kršitelj_ica, ki mu je izrečena prepoved približevanja, mora kraj oziroma območje prepovedi takoj zapustiti, policistu_tki pa izročiti ključe prebivališča, v katerem živi skupaj z žrtvijo. Ta ukrep lahko policija izreče za 48 ur, odredbo o tem pa takoj pošlje v presojo preiskovalnemu_i sodniku_ci, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali razveljavi. Če prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi preiskovalni_a sodnik_ca potrdi, lahko ukrep izreče za čas do 15 dni, pri čemer mora upoštevati začetek veljave ukrepa, kot ga je izrekla policija. Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bo kršitelj_ica nadaljeval_a z ogrožanjem tudi po preteku 15 dni, za katere je bila izrečena prepoved približevanja določenemu kraju oziroma osebi, lahko žrtev pred iztekom ukrepa predlaga preiskovalnemu_i sodniku_ci podaljšanje ukrepa iz prejšnjega člena do 60 dni. Zoper odločbe preiskovalnega_e sodnika_ce se lahko oškodovanec_ka ali povzročitelj_ica pritožita v treh dneh na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča.
Poleg zgoraj navedenih nalog policije mora ta skladno z 18. členom ZPND na prošnjo žrtve zagotoviti žrtvi in njenemu spremljevalcu varnost ob vstopu v stanovanjske in druge prostore, v katerih žrtev prebiva oziroma jih ima v uporabi, da lahko iz njih vzame stvari, ki so potrebne za zagotavljanje njenih osnovnih življenjskih potreb in osnovnih življenjskih potreb njenih otrok ter stvari, ki jih potrebuje za opravljanje svojega dela.
ZPND pa ureja še ukrepe, ki jih lahko izreče sodišče za zagotovitev varnosti žrtve. Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju_ici nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval_a, ali ji je prizadejal_a škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel_la v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice (ji je grozil_a, je protipravno vstopil_a v njeno stanovanje ali na delovno mesto, jo zasleduje ali nadleguje, objavlja osebne podatke o njej …), zlasti:
– prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev;
– prepove zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev;
– prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja (na primer delovno mesto, šola, vrtec …);
– prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb;
– prepove vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo;
– prepove objavljanje osebnih podatkov žrtve, dokumentov iz sodnih in upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na žrtev.
Sodišče lahko ta ukrep izreče za največ 12 mesecev, sodišče pa lahko ukrep na predlog žrtve tudi večkrat podaljša, vendar vsakokrat za največ 12 mesecev.
Po 21. členu ZPND lahko sodišče naloži povzročitelju_ici nasilja, ki živi ali je živel v skupnem gospodinjstvu z žrtvijo, da mora stanovanje v skupni uporabi prepustiti žrtvi v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel_a v uporabi sam_a. Povzročitelj_ica nasilja, ki mora žrtvi stanovanje prepustiti v izključno uporabo, mora opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo, žrtev pa v času izključne uporabe stanovanja nosi stroške rednega upravljanja stanovanja. Trajanje tega ukrepa je odvisno od tega, ali sta povzročitelj_ica in žrtev skupna lastnika ali solastnika stanovanja oziroma ali sta oba najemnika ali ne. Če povzročitelj_ica nasilja ni lastnik_ca, solastnik_ca ali skupni_a lastnik_ca stanovanja v skupni uporabi, sodišče časovno ne omeji trajanja ukrepa. Če sta sta žrtev in povzročitelj_ica nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi ali če sta ga skupaj najela, sodišče omeji trajanje ukrepa na največ 12 mesecev. Sodišče lahko trajanje ukrepa na predlog žrtve podaljša še za največ 12 mesecev. Če pa je povzročitelj_ica nasilja sam_a ali s tretjo osebo lastnik_ca, solastnik_ca ali skupni_a lastnik_ca stanovanja v skupni uporabi ali če ga je sam_a ali s tretjo osebo najel_a, sodišče omeji trajanje ukrepa na največ šest mesecev. Če žrtev v roku, ki ga določi sodišče, kljub skrbnemu prizadevanju ne more najti drugega primernega bivalnega prostora, lahko sodišče rok iz prejšnjega stavka na predlog žrtve izjemoma podaljša še za največ šest mesecev, razen če bi to povzročilo nesorazmerno težko breme za tretjo osebo.
Postopki za izrek ukrepov za zagotovitev varnosti žrtve se začnejo na predlog žrtve. Center za socialno delo lahko predlaga začetek postopka s soglasjem žrtve. Predlog za izrek ukrepov mora biti podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela nasilje.
Do brezplačne pravne pomoči po ZPND je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti, ki jo poda center za socialno delo. To pomeni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena tudi oseba, ki sicer po premoženjskem in dohodkovnem kriteriju ne bi bila upravičena do brezplačne pravne pomoči (ker ima preveliko premoženja ali previsoke dohodke). Vendar pa se pravica do brezplačne pravne pomoči ne odobri za kazenske postopke, ampak le za postopke za izrek ukrepov po ZPND in za postopke glede urejanja družinskih razmerij, če je to po mnenju centra za socialno delo nujno potrebno.
Do brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku je žrtev upravičena po pravilih Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa dohodkovni in premoženjski kriterij. Povedano enostavno: do brezplačne pravne pomoči so upravičene žrtve z nizkimi dohodki, ki nimajo premoženja večje vrednosti.
2. Pravica žrtev spolnega nasilja
Žrtve spolnega nasilja poleg pravic, ki jih imajo vse žrtve kaznivih dejanj, nimajo posebnih pravic, ki bi jim pripadale kot žrtvam spolnega nasilja. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v 65. členom določa, da je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku ob žrtvi, ki je žrtev nasilja, prisotna oseba, ki ji žrtev zaupa. Taka oseba je torej lahko prisotna tudi ob žrtvah kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost.
3. Pravice žrtev mladoletnih oseb
Zakon o kazenskem postopku (ZKP) mladoletne žrtve kaznivih dejanj v mnogih pogledih obravnava drugače kot odrasle žrtve. ZKP tudi ločuje med različno starimi mladoletniki. Tako lahko mladoletnik, ki je dopolnil 16 let, sam poda predlog za pregon ali vloži zasebno tožbo (drugi odstavek 54. člena ZKP) ter lahko sam podaja izjave in opravlja procesna dejanja (drugi odstavek 64. člena ZKP). Po drugi strani lahko za mladoletno žrtev njen zakoniti zastopnik (običajno so to starši) podaja vse izjave in opravlja vsa dejanja, ki bi jih sicer lahko opravljala žrtev sama (prvi odstavek 64. člena ZKP).
Mladoletna žrtev ima naslednje pravice:
- pravica do spremstva podpornih oseb in do pooblaščenca_ke,
- pravica do obzirnega ravnanja pri zaslišanju,
- pravica do izključitve javnosti glavne obravnave.
Poleg tega za nekatera kazniva dejanja, storjena proti mladoletni žrtvi, veljajo daljši zastaralni roki oziroma ti začnejo teči šele ob polnoletnosti žrtve.
ZKP v tretjem odstavku 65. člena določa, da morajo imeti vse mladoletne žrtve, ki so žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ali kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca_ko (običajno je to odvetnik_ce), ki skrbi za pravice žrtve. Ta žrtvi predvsem pomaga zaščititi njeno integriteto med zaslišanjem in uveljaviti premoženjskopravni zahtevek. Če si mladoletna žrtev sama oziroma prek svojih zakonitih zastopnikov ne priskrbi pooblaščenca_ke, postavi pooblaščenca_ko sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov.
Poleg tega je tekom celotnega predkazenskega in kazenskega postopka ob mladoletni žrtvi lahko prisotna oseba, ki ji žrtev zaupa (4 odstavek 65. člena ZKP).
ZKP izrecno zapoveduje, da je potrebno pri zaslišanju mladoletne žrtve ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno stanje. Če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga_inje ali kakšnega_e drugega_e strokovnjaka_inje (četrti odstavek 240. člena ZKP).
Poleg tega se žrtev, mlajšo od 15 let, ki je bila žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja ali kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, ne sme zaslišati v prisotnosti storilca_ke (četrti odstavek 178. člena ZKP). Tudi na glavni obravnavi neposredno zaslišanje teh žrtev ni dopustno, ampak se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju žrtve (peti odstavek 331. člena ZKP).
Glavne obravnave v kazenskem postopku so praviloma javne in na njih smejo biti navzoče polnoletne osebe (294. člen ZKP). Sodišče pa lahko med glavno obravnavo izključi javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti, varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obtoženca_ke ali žrtve ali koristi mladoletnika_ce (295. člen ZKP). Praviloma bo javnost z glavne obravnave izključena, če bo šlo za kazniva dejanja, ki so jih proti mladoletniku_ci zagrešili njegovi_ni družinski člani (npr. nasilje v družini ali zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje), če je šlo za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost mladoletnika_ce ali za kakšna druga kazniva dejanja, podrobnosti katerih bi lahko negativno vplivala na varstvo javnega reda in morale (izvajanje hujšega nasilja nad mladoletnikom_co). Če je mladoletna oseba navzoča na glavni obravnavi kot priča ali oškodovanec_ka, jo je treba odstraniti iz sodne dvorane, brž ko njena navzočnost ni več potrebna (4 odstavek 331. člena ZKP).
V povezavi s pregonom kaznivih dejanj Kazenski zakonik (KZ-1) določa drugačen začetek teka zastaralnih rokov pri nekaterih kaznivih dejanjih, ki so storjena proti mladoletni žrtvi. Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanjih zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni žrtvi, začne rok za zastaranje kazenskega pregona teči od polnoletnosti žrtve. To je posebej pomembno pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, pri katerih mnoge žrtve šele več let po kaznivem dejanju zberejo moč in pogum in dejanje prijavijo (lahko tudi več let po polnoletnosti), in pri kaznivih dejanjih, ki so jih proti mladoletni žrtvi zagrešili starši, ker so mladoletne žrtve na starše na tak ali drugačen način navezane in od njih odvisne in zato lahko dejanje pogosto prijavijo šele, ko odrastejo, se odselijo in pridobijo samostojnost. Poleg tega lahko otroci pri nizki starosti kazniva dejanja, ki so bila izvršena zoper njih, potlačijo in pozabijo ali jim pripišejo drugačen pomen in lahko šele kot odrasli dojamejo, kaj se jim je zgodilo.
Ob tem je potrebno opozoriti, da je zgoraj navedena določba v taki obliki uveljavljena šele 1. novembra 2008. Za kazniva dejanja, ki so bila storjena pred tem datumom, velja, da zastaranje teče od storitve kaznivega dejanja, se pa zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca.